Home > Poslovno svetovanje > Področja dela > Operativno prestrukturiranje > Ali potrebujemo novo kulturo v Sloveniji?

Dolgo časa sem razmišljal ali je spodnje razmišljanje vredno zapisa ali ne. Predvsem iz naslova, ker nisem želel biti še eden v vrsti »pametnjakovičev«, ki vedo vse, kar je narobe in ne naredijo nič, da bi se stvari spremenile. Prevagala je misel, da tudi če je to le moj pogled in želja, v kakšni državi želim živeti, je morda to vseeno kamenček v poti, za Lanin lepši jutri. Kamenček k pozitivni debati.

Dogodek, ki je sprožil tok misli, ki je pripeljal do vprašanja »ali Slovenija potrebuje spremembo kulture« je bilo moje opazovanje dogajanja v sosednji Srbiji, kjer sta se preko medijev spopadla politik Čedomir Jovanovič in znana pevka Ceca in kjer se bodo odvijale parlamentarne volitve. Medijska slika kaže državo, kjer se politika odvija deloma na ulici in deloma v strukturah oblasti, ki niso nikoli izstopile iz vojnega stanja in povezanosti s kriminalno dejavnostjo. Nisem strokovnjak za srbsko politiko in ne bom se spuščal v njo, kar me je zdramilo je bil močan občutek usmiljenja za ljudi Srbije, ki so talci politike, ki ne bo nikoli napredna, dokler ne razreši teh svojih demonov. Enako močan občutek sem imel, ko sem pred skoraj petnajst leti poslovno deloval v Bosni in Hercegovini in sem videl, kako država ne bi nikoli delovala, dokler bo duh Daytona živ in ko sem videl lokalne politike, ki so stanje izrabljali za svojo promocijo, medtem ko so ceno plačevali ljudje, s standardom svojega življenja. Morda bomo v razvoju pravne stroke kdaj prišli do točke, ko bomo ocenjevali tudi odgovornost ljudi, do naslednjih generacij. Ko bomo sposobni sprejeti tudi pravne okvire za omejitve lastnega delovanja, katerega posledice bi plačevale mlade in naslednje generacije. Okvir, ki bi verjetno služil tudi za namene varovanja edinega življenjskega prostora, ki ga zaenkrat imamo; regulacije izrabe finančnih sredstev, ki jih nimamo in omogočil gradnjo okolja, ki bo nudil enakost priložnosti, ker možnosti ne bomo imeli nikoli vsi enake.

Kaj ima to zveze s Slovenijo? Večina jih bo rekla nič. Saj smo vendarle razvita dežela v srcu Evrope. Dežela priložnosti, varnosti in visoke kvalitete življenja, ki ga imamo. In resnično se strinjam s tem. Verjamem, da živimo v super deželi. In zato resnično ne razumem, kako se vedno znova pustimo ujeti v okvirjanje preteklega časa, ki ga vedno znova plasirajo isti ljudje in ki nam vedno znova zakriva pot naprej s kramo preteklosti. Smo mar res potem toliko drugačni od okolja, ki sem ga opisal zgoraj. Vsaj v tisti točki, če res nudimo okvir za prihodnost, ki smo ga dolžni nuditi naslednjim generacijam ali smo jim enostavno naprtili breme preteklosti, katerega ceno bodo plačevali oni.

Ne morem sprejeti, da je edina debata, ki šteje v Sloveniji, debata za ali proti nekomu. Ne morem sprejeti, da se mora s političnimi odločitvami in dejanji ukvarjati ulica. Ne morem sprejeti, da »miselni vplivneži« izrabljajo stanje in z emocionalnimi zapisi o psiholoških stanjih »naših in njihovih«, podaljšujejo stanje latentnega nasprotja, namesto, da bi svojo ustvarjalno energijo usmerili v grajenje boljše prihodnosti, neodvisne od početja tistih, ki ne želijo te prihodnosti. Ne morem sprejeti, da lahko v samo dveh mesecih, določen del družbe sprejme premiso, da je država tista, ki bo skrbela za njih, brez da bi razmišljali o tem, kakšno ceno bo to imelo za življenje, kot so ga poznali prej. Verjamem, da obstaja način, da se začnemo pogovarjati o prihodnosti, o viziji, o ciljih, o potencialu.

Živimo v družbi, kjer bi politika in država morala zagotoviti infrastrukturo (poslovno in pravno okolje, varnost, stabilnost finančnega okolja, socialno ravnovesje, zdravstveno oskrbo, razvojno infrastrukturo za otroke in mladino, mobilnostno in življenjsko infrastrukturo,…), znotraj katere bi vsak posameznik lahko dosegal svoje maksimume. Tukaj ne more in ne sme iti za »naše in vaše«, za Janeze, Marjane in Zdravke, tu gre za institucije, odgovornosti, sposobnosti in zmožnosti. V Sloveniji imamo sistem, kjer je jasno, kdo ima kakšno odgovornost in pristojnost. Imamo tudi sistem varovalk: sodstvo, finančno sodišče, volitve, preiskovalni organi, potencialno mediji v svoji neodvisni vlogi, večstrankarski sistem, nadnacionalne organe v obliki EU organov,…Če ne delujejo, potem je to pravi trenutek, da se pogovarjamo ali obstaja način, da jih naredimo boljše. Toda ne na način, kdo je čigav in zakaj so taki kot so, temveč kaj bi bilo potrebno narediti, da bi bili boljši, bolj neodvisni, bolj učinkoviti, bolj enostavni in kateri so koraki, ki bi do tja lahko vodili. Te korake zapisati in jih poskusiti izvesti obenem pa peljati cel proces transparentno, da ko pride do napak, se jih odpravlja, ne uporablja za politični boj.

Kljub poskusom, da bi me ljudje nagovorili, da bi se spustil v politiko, se ne bom. Cena, ki bi jo plačal, bi bila previsoka. Na žalost noben cilj, ki bi si ga postavil, ni vreden umazanosti, ki bi jo odnesel s seboj, zaradi blata, ki smo ga Slovenci sposobni zliti po tistih, ki so na drugi strani naših interesov. Zato imam rad posel. Kjer je boj hujši in bolj realen, toda kjer veš kaj so tvoji cilji, imaš možnost izbirati sredstva in sprejemati svoje odločitve ter odgovarjati za njih, tistim ki so upravičeni do tega, ne tistim, ki so najbolj glasni. Kjer ni važno, da vzdržuješ ideologijo, ker ti ne more pomagati, če nimaš rezultatov, kajti kot pravi Buffet, ko pride plima, se vidi kdo plava gol in takrat zmanjka goriva, da bi tvoja ideologija živela naprej. Ko računov na plačuješ iz svojega denarja, kot je to primer v politiki, plima težko pride. Zaradi tega mojega stališča, da ne bom nikoli šel v politiko, sem tudi dvomil ali sem upravičen do tega zapisa. Verjetno nisem.

Toda tudi če nisem, si želim, da bi tisti, ki so pripravljeni svoj boj voditi na političnem področju izbrali drugačen pristop in da bi ta pristop peljal k drugačni kulturi Slovenije. Želim si ljudi, ki bodo govorili o tem kaj bi radi dosegli.

Slovenijo:

  • ki zna ohraniti to lepoto okolja, ki jo imamo;
  • ki bo razvijala industrije, kjer se ne bo potrebno se pogajati za minimalno plačo, temveč bodo svojo dodano vrednost izkazovale na tujih trgih (imamo ogromno farmacijskega znanja, imamo močne akademske skupnosti na področju novih tehnologij, imamo izjemne kolektive s strojnim in tehnološkim znanjem, imamo mladino, ki si želi odgovornosti in priložnosti (in slabe prakse managerskih prehodov, kjer mladi ne dobijo priložnosti, izkušnje starejših pa niso uporabljene za kreiranje vrednosti));
  • ki bo spoštovala vso delo in iskala način, da dviguje raven tudi za najbolj ranljive (če znamo uporabiti tehnologijo, da dvignemo učinkovitost, potem lahko del teh presežkov tudi porazdelimo);
  • ki bo učila naše mlade, ne le poslušnosti in togega znanja, temveč življenjskih kompetenc, ki bodo dvignile njihovo pripravljenost na svet negotovosti, kamor vstopajo (da bomo Slovenci znali tistih 20 milijard, ki jih imamo na računih, uporabiti za kreiranje vrednosti iz sredstev, ne le za varovalno mrežo pred nepričakovanim);
  • kjer se bomo pogovarjali o dosežkih in prebojih in ne o politiki in ljudeh;
  • kjer se bomo naučili sodelovati in razvijati skupne rešitve, kjer bodo zajeta specialna znanja različnih profilov in nam bodo take kombinacije zagotavljale naše edinstvenost;
  • kjer bomo spoštovali uspehe in uspešne posameznike in kjer njihovo bogastvo ne bo nekaj, kar mi nimamo, temveč nekaj kar povečuje vrednost celotnega okolja, kateremu pripadamo.

Ko se v podjetju lotevaš sprememb, prvo oceniš infrastrukturo (finančno, operativno, človeško), ki jo imaš, njen potencial in določiš kritične točke ter narediš plan izboljšav. Recimo, da v politiki to infrastrukturo predstavljajo institucije. Če jih je potrebno izboljšati, naredimo plan. Toda uvajanje sprememb je vedno zahteven proces in to iz zelo preprostega razloga: kljub temu, da vse knjige o uspešnosti in spremembah temeljijo na osnovnem konceptu sprejemanja fleksibilnosti, smo po osnovni nastavitvi ljudje bitja togosti, kategorizacij in ujetosti v koncepte. To je bil in je večinoma temelj našega občutka varnosti. Zato je proces grajenja nove kulture največji izziv. Njegova uspešna vpeljava pa prinese največje učinke. Če Slovenija potrebuje spremembo kulture, potrebuje tudi prave ljudi, da si tega izziva želijo. Verjamem, da jih tudi imamo in da bodo sprejeli izziv novih volitev, kjer bomo ljudje imeli možnost, da pokažemo ali si želimo spremembe. In potem 20% ljudi ne bo definiralo usode naše poti. Kajti trenutek, ko postanejo Janezi, Marjani, Zdravki ter ostali naši in vaši nepomembni, je trenutek, ko bo Slovenija imela to kar si zasluži, platformo za uspeh in prostor, za katerega nam bodo mlade generacije lahko dejale hvala.

You may also like
Digitalnost – pain-killer ali vitamini

Leave a Reply