Home > Kadri > David Epstein: Razpon

Specializacija ali generalizem

Nešteto je del o specialnem razvoji, ki kažejo, da namenjajo elitni športniki znotraj vadbenega tedna tehnično zahtevni, usmerjeni vadbi več časa kot športniki, ki dosežejo svoj plafon na nižji ravni. Usmerjena vadba je danes popularna tudi zaradi pravila deset tisoč ur do perfekcije. Teženje k zgodnjemu in ozkemu osredotočenju je opazno tudi zunaj športa. Britanski novinar Matthew Syed je v svoji uspešnici Bounce (Odboj), ki preigrava temo o tisoč urah, napisal, da britanska vlada ne deluje dobro prav zato, ker se ne ravna po Tigerjevem (Tiger Woods) zakonu neomajne specializacije.

Na drugi strani imamo Rogerjevo (Roger Federer) pot, ki je v resnici veliko bolj pogosta. Ta pripelje do tega, da vrhunski športniki kasneje dosežejo vrhunec, kajti vmes gredo skozi tako imenovani »čas pomerjanja«, ko se preizkušajo v različnih športih ali panogah.

Kognitivni psihologi verjamejo, da si je trajno znanje najbolje pridobiti skozi počasno učenje, tudi če to pomeni slabše ocene glede hitrosti napredovanja. Se pravi, da je najbolj učinkovito tisto učenje, ki ne izkazuje sprotne učinkovitosti, ampak se zdi bolj kot zaostajanje za drugimi.

Nek svetovno znani znanstvenik je dejal avtorju, da specializacija ustvarja »inovacijski sistem vzporednih okopov«. Kako naj v svetu, ki nas bolj in bolj spodbuja k hiperspecializiranosti, če je že ne kar terja, ohranimo vse tisto dobro, kar nam prinaša širina, torej raznovrstnost izkustva, interdisciplinarnega umovanja in zbranosti, kar vse zahteva svoj čas.

Omejitve specializacije

Nauk, da je mogoče na en in isti način postati mojster v čemerkoli že, ima svojo moč. Vendar velikokrat temelji na primerih v dejavnostih, kjer imajo zelo jasna pravila napredka – šah, golf.

Gary Klein, pionir ekspertnega modela “naturalističnega sprejemanja odločitev”, je dokazal, da obstaja cela vrsta področij, na katerih so izvedenci osupljivo podobni šahovskim mojstrom v tem, da instinktivno prepoznavajo že znane jim vzorce.

Na drugi strani Daniel Kahneman, pa je človekovo odločanje preiskoval na temelju modela “presoje in predsodka”. Pri preučevanje presoje nadvse izurjenih ekspertov je ugotovil, da jim izkušenost ni prav nič pomagala. Navdajala jih je s samozavestjo, ne da bi jim podeljevala potrebno zmožnost.

Robin Hogarth je razlike v okoljih opisal na način, da je imenoval prijazno učno okolje situacije, kjer se stvari ponavljajo, kjer je veliko povratnih informacij in so te takojšnje. Podobno kot šah ali golf. Drugo obliko situacij pa je imenoval vražja okolja, kjer so pravila pogosto nejasna ali nepopolna.

Moravčev paradoks na primer govori o tem, da v rečeh, v katerih so ljudje močni, so stroji šibki in obratno. In stroji so zelo močni v prijaznih učnih okoljih.

William G. Chase in Herbert A. Simon sta ugotovila, da velemojstri v šahu nimajo fotografskega spomina, temveč, da so se med nenehnim igranjem in ponavljanjem igralnih vzorcev naučili nečesa, kar sta poimenovala razgrizovanje (chunking).

Psihiater Darold Trefferet pa je preučeval tako imenovane savante, posameznike, ki jih nezadržen gon žene, da se urijo v eni sami reči, in tako premorejo na svojem posebnem področju sposobnosti, ki daleč presegajo njihove siceršnje zmožnosti. Sam je temu rekel otoček genialnosti. Tudi njihova izjemnost se opira na repetitivne strukture. Umetni inteligenti so savanti. Potrebujejo stabilne strukture in zamejene svetove.

Svet ni golfišče in povečini tudi ne igrišče za tenis. Robin Hogarth je rekel, da gre na svetu večidel za »marsovski tenis«. Človek sicer vidi igrišče in igralce in žogice in loparje, a nihče ne ve, kakšna naj bi bila pravila.

Eric Dane fenomenu, da se včasih bolj izurjeni posamezniki odrežejo slabše kot začetniki imenoval »kognitivna vkopanost«. Da bi se ji ognili predlaga redno menjavanje izzivov iz različnih območij in trud, da vedno stojiš z eno nogo izven svojega vrtička.

Claud Shannon, ki je spočetnik informacijske dobe, je v svojem študiju filozofije naletel na delo logika Georgea Bola, ki je vpeljal označbo 1 za trditve, ki držijo in 0 za trditve, ki ne držijo, in je dokazal, da je mogoče probleme iz logike reševati v obliki matematičnih enačb.

Vražji svet

James Flynn je bil tisti politolog, ki je dosegel, da so psihologi spremenili svoje razmišljanje o razmišljanju. Flynnov učinek – zvišanje odstotka pravilnih odgovorov znotraj inteligenčnega testa od generacije do generacije. Na vsakih deset let gre gor za tri točke. Današnji otroci so veliko boljši, kar se tiče reševanja problemov ad hoc in brez poprej naučene metode reševanja.

Aleksander Luria se je ob raziskovanja sovjetskega podeželja spraševal ali se spreminjanje tega, s čim se državljani ukvarjajo, sproža spremembe tudi v tem, kako razmišljamo. Luria je odkril, da se zakotljani ne dajo slepiti istim optičnim prevaram kot prebivalci industrializiranega sveta. Predmoderni ljudje ne vidijo gozda zaradi dreves; moderni ljudje pa ne dreves zaradi gozda.

Konceptualne sheme so fleksibilne, informacije in ideje se glede nanje lahko razvrščajo na mnoge načine, primerne glede na namembnost, lahko pa sheme rabijo tudi za prenašanje znanja med različnimi področji. Moderno delo terja prenos znanja: torej zmožnost uporabe znanja v novih situacijah in na raznolikih področjih. Naši najbolj osnovni miselni procesi so se torej tako spremenili, da so zdaj kos vse večji kompleksnosti ter potrebi po izpeljevanju novih vzorcev, ne pa da bi se opirali na stare vzorce. Konceptualne klasifikacijske sheme so nam za orodje, s katerim lahko prihajamo v stik z znanjem, ki ga sheme delajo dostopno in fleksibilno.

Za široko rabo »komputacijskega mišljenja« ko miselnega švicarskega noža se posebej zavzema Jeannette Wing. Zavzema se za to, da postane ta spretnost enako neobhodna kot branje. Komputacijsko mišljenje se velikih, kompleksnih nalog poloti z rabo abstrakcije in dekomponiranja.

Fermijeva metoda (Enrico Fermi) govori o tem, da je nadrobno predznanje manj pomembno od samega načina razmišljanja.

Naš svet, ki se naglo spreminja, terja konceptualno umovanje, ki se zna navezovati na nove ideje in upoštevati kontekste. Bolj ko bo kak izziv zamejen in repetitiven, bolj verjetno bo, da se bo avtomatiziral, medtem pa bodo silne nagrade želi tisti, ki bodo znali konceptualno znanje prenašati iz že znanega problema ali področja in ga uporabiti za kaj povsem novega.

Manj je več

Kar se tiče razvoja športnih velikanov, obdobje »presedlavanja« ali pomerjanja ustreznosti nikakor ni muhavost, ki bi jo bilo treba zatreti v imenu čimprejšnjega starta, ampak je njegov integralni del.

Adam Grant pravi, da je ustvarjalnost res težko zalivati, na pa je težko zatreti.

Hitro in počasno učenje

Konceptualni problem, ki ga niso mogli dojeti, so otroci skušali spremeniti v postopkovnega, takega z vnaprej predpisano proceduro reševanja.

Tako kot pri golfu je postopkovni dril pomemben tudi v matematiki. Problem pa nastane, če strategija matematičnega pouka pri tem opusti vse drugo. Učenci v takem primeru v matematiki ne vidijo več sistema, temveč le kopico postopkov.

Tip učenja hitro in zlahka postane problematičen kadar želimo, da bi bilo znanje trajno in obenem gibko. Nate Kornell, kognitivni psiholog na Willams Collegeu, je pojasnil koncept »dobrodošlih ovir«. To to ovire, s katerimi je mogoče doseči, da bo učenje večji izziv, napredek pa bolj počasen, tako da se nam bo na kratki rok izmikal, dolgoročno pa nas bo nagrajeval. Pri tem se mora ta, ki se uči, v prid prihodnje koristi namenoma odreči trenutnemu vtisu uspešnosti. Ena taka dobrodošla ovira je razmaknjenost. Beseda sama pove vse: gre za to, da je treba isto reč vaditi v ponavljalnih intervalih. Lahko bi se reklo, da gre za napade usmerjene nevadbe, med popadki usmerjene vadbe. Izkazalo se je, da je ponavljanje manj pomembno od »matranja«. Ostale dobrodošle ovire so razmikanje, testiranje in uporaba povezovalnih  vprašanj. To troje namreč kratkoročno kvari dosežek.

Znanje pa mora biti ne le trajno, ampak tudi gibko. Dobrodošle ovire, kakršni sta povezovanje in spremešavanje, pa povzročajo, da postane znanje gibko, torej uporabno tudi pri problemih, ki »se jih nismo učili«.

Preko meja izkustva

Keplerjevo intelektualno pohajkovanje je opravilo zares osupljivo pot – od planetov, prežetih z dušami, ki so po medsebojno povezanih kristalnih sferah v povsem pravilnih kolobarjih krožili okrog negibne Zemlje, do razsvetljenja glede zakonov planetnega gibanja, v katerem se je pokazalo, da se planeti pomikajo po elipsah, ki so v predvidljive glede na oddaljenost od Sonca. S tem je zasnoval astrofiziko.

Dedre Genter, psihologinja na Univerzi v Northwestern, je svetovna avtoriteta na področju analognega mišljenja. Globoko analogno mišljenje je proces prepoznavanja konceptualnih podobnost na več področjih ali dogajanjih, ki na zunaj ne kažejo, da bi si bili kakorkoli podobni. Je silno orodje za reševanje problemov, ki so »od vraga«. Sama verjame, da je naša zmožnost za relacijsko mišljenje, tista, ki nam je omogočila prevlado. Pomaga na tudi, da razumemo tisto, česar sploh ne moremo videti. Pri ideji, da se bodo površne analogije, ki ti sežejo v misli, obnesle tudi pri problemih nove vrste, gre zgolj za hipotezo, ki velja v »prijaznem svetu«. Sedanji svet pa žal ni prijazen: od nas terja umovanje, ki se ne more opirati na poprejšne izkušnje.

Kaže, da človeška intuicija kratko malo ni dobro opremljena za to, da bi znala uporabljati pravšnja orodja za reševanje tako imenovanih »ohlapno definiranih problemov«. V svetu od vraga je zanašanje na izkušnjo s samo enega področja lahko ne le ovira, ampak prava katastrofa.

Leta 2001 so v podjetju Boston Consulting Group, naredili internetno spletišče, na katerem bi si lahko konzultanti stregli z zbirkami gradiva, ki bi jim olajševale široko analogiziranje.

Genterjeva pravi, da bi morali mlade opremiti z miselnim aparatom, ki bi bil asortima temeljnih domen, ki bi spodbujal analogno mišljenje in povezovanje konceptov, tako da lahko študentje svoj trenutni problem tipološko kategorizirajo.

Kevin Dunbar je raziskoval uspešnost laboratorijev v 90-ih letih. Ugotovil je, da kadar imajo vsi zaposleni podobno znanje in se znajdejo pred problemom, ki ga na poznajo, se njihovo delo ponavadi ustavi.

Ne glede na to, ali gre za znanje, ki temelji na povezovanju, torej znanje, ki ga je preučevala Lindsey Richland, ali za širino konceptualiziranja – to je stestiral Flynn – ali pa za analogno mišljenje, ki vzporeja med seboj daljne, a po notranji zgradbi podobne reči, kakršne je ovrednotila Gentnerjeva, vsekakor ni opaziti zares zavzetega promoviranja teh oblik razpona (oziroma širine). Prav tako se ljudje ne zavedajo, da se te reči pridobivajo polagoma. Poznamo še eno obliko znanja, ki je morda celo najpomembnejša od vseh. Govorimo o znanju, ki človeku pomaga, da si sploh znamo poiskati izziv po lastni meri.

Predanost je lahko problem

Velikokrat je slišati kje tisti znano Churchillovo o tem, da ne gre »nikoli popustiti, nikoli, nikoli, nikoli in nikdar«. Vselej pa pri tem zamolčujejo zadnji del stavka: »…razen kadar ti to prigovarja čast in zdrava pamet.«

Najslavnejšo študijo o »zmuznetih, ki se ne grejo več«, je izpeljala psihologinja Angela Duckwort. Njena predanost (grit) obsega obe komponenti predanosti. Prva je delovna etika in žilavost, druga pa »interesna stanovitnost« – torej to, da človek ve, kaj bi rad in od tega ne odstopa.

Robert A. Miller vzporeja karierno odbiranje z »igranjem proti mnogoročnemu igralnemu aparatu«. Mladi morajo naprej izbrati področja, kjer je tveganje visoko, prav tako pa nagrade, obenem pa imajo ta področja tudi veliko informacijsko vrednost.

Tudi Seth Godin priznava, da zmagovalci ovržejo poskuse ne le hitro, temveč tudi pogosto, če ugotovijo, da niso pravi.

Še pred letom 1980 se je korporacijska kultura začela spreminjati na način, da je ekonomija znanja spodbudila povpraševanje po zaposlenih, ki premorejo talent za konceptualiziranje in za ustvarjalnost na temelju znanja.

Maria Konnikova v svoji The Confidence Game govori o tem, da več kot smo investirali in izgubili, dlje bomo vztrajali v upanju, da se bo na koncu vse srečno izteklo.

Vseživljenjsko nabiranje izkušenj

Todd Rose in Ogi Ogas sta preučevala nenavadne kariere v projektu Dark Horse Project. Vsi temni konji so imeli dobro pašo – delo po njihovi meri. Vsak temni konj je dirkal po svoje, a strategije so se vsi držali enake. Načrtovanje na kratki rok. Kar se tiče nazora, češ da se ovinkasto pot samoraziskovanja splača žrtvovati za stalen cilj in hiter start, ker je to dvoje garant stabilnosti, naj bi bila to standardizacijska zaveza.

Psiholog Dan Gilbert je opazil nekaj, kar je poimenoval »iluzorni konec zgodovine«. Vsi, od mladostnikov pa do starostnikov; se zavedamo, da so se naše želje in motivacija v preteklosti zelo spreminjale, a se nam obenem zdi, da v bodoče ne bo več tako. Vsak od nas je projekt v nastajanje, ki pa o sebi zatrjuje, da je dokončan. Edino, kar je zanesljivo, je naše spreminjanje, in sicer tako znotraj generacijskega povprečja kot pri vsakem posamezniku posebej.

Znan poskus s krofom, ko so otrokom dali krof in jim dejali, da če ga ne pojedo, dokler se odrasli ne vrne, da dobijo še enega je pokazal, da so tisti otroci, ki so se zadržali, bili bolj uspešni tudi kasneje v življenju. Poskus sta peljala Walter Mischel in Yuichi Shoda. Shoda je nadaljeval poskus in dokazoval, da ni vse samo narava ali vzgoja, da šteje tudi kontekst. Začel je preučevati atribucije če-potem.

Herminia Ibarra je kot profesorica na Londonski poslovni šoli raziskovala vedenje znotraj organizacij. Ugotovila je, da kdo smo spoznamo edinole skozi samo življenje in nikakor ne prej. Ibbarin sklep je bil, da si skozi leta izboljšujemo skladje med tem, kar smo in tem, kar delamo. Ibarrin nasvet je skoraj dobesedno enak kratkoročnemu planiranju, ki sta ga dokumentirala raziskovalca pojava »temnega konja«.

Človek ne ve, kaj zmore, preden ne poskusi. Treba se je poskušati v raznih rečeh – namreč če želiš odkriti svoj talent.

Postransko znanje

Alph Bingham je bil direktor zadolžen za raziskave in razvojno strategijo pri farmacevtski firmi Eli Lilly. Izbor enaindvajsetih problemov, ki jih v podjetju niso mogli rešiti, je objavil na internetu. Iz tega je nastalo posebno podjetje imenovano InnoCentive. Bingham je to vrsto mišljenja imenoval od zunaj navznoter.

Bingham je opazil, da so organizacije nagnjene k temu, da skušajo težke izzive reševati z iskanjem znotraj svojih mej. Pedro Domingos na primer meni, da je znanje dvorezen meč. Človeku omogoča to in one, vendar ga dela tudi slepega za še kaj tretjega. Razkorak med kompletno količino zabeleženega znanja…in omejeno človeško zmožnostjo, da bi ga prebavili, ni samo neznanski, ampak se nepopustljivo še širi.

Priložnosti, ki se ponujajo nespecialistom, niso odvisne zgolj od rast novega znanja. V dirki, kjer želijo biti vsi na čelu, ostaja veliko uporabnega znanja tudi tam zadaj ob poti nekje.

Lateralno razmišljanje

Lateralno razmišljanje ali lateralno mišljenje je termin, ki so ga skovali v 1960 letih. Uporablja se za poimenovanje domišljanja starih informacij v novih kontekstih. Semkaj sodi tudi povezovanje navidezno nezdružljivih konceptov ali področij, ki lahko pripelje do nove rabe starih zamisli.

Nintendo je leta 1965 zaposlilo Gunpeija Yokoija. On je bil oče Game Boy-a. Da je projekt sploh spravil skozi, je moral prepričati podjetje, da je sprejelo da obrabljena tehnologija ni tako pomembna, če bodo uporabniki v igri uživali.

Ljudje na predmet gledamo le v luči že znanih rab. Temu nagonu pravimo »funkcionalna zafiksiranost«.

Eminentni fizik in matematik Freeman Dyson je to opredelil takole: potrebujemo oboje, osredotočene žabe in vizionarske ptice. Ptice letajo visoko gori v zraku in pregledujejo široke panorame matematike vse do daljnega horizonta. V veselje so jim koncepti, ki enotijo naša razmišljanja in združujejo različne probleme z različnih koncev te pokrajine. Žabe pa živijo v blatu spodaj in vidijo samo cvetje, ki raste naokrog. Veselijo jih nadrobnosti povsem konkretnih predmetov, probleme pa rešujejo lepo po vrsti. Svet je širen in globok. Ptice in žabe morajo pri raziskovanju tega sveta sodelovati.

Če gre za lepo definirane in dobro razumljene probleme, potem se specialisti zelo dobro obnesejo. Kako pa rasteta dvoumnost in negotovost, ki sta pri sistemskih problemih norma, postaja širina vse pomembnejša.

Profesorica na univerzi Utah Abbie Griffin je preučevala Edisone našega časa. To so sistemski misleci z visoko tolerance do dvoumnosti in z dodatnim tehničnim znanjem s perifernih področij, ki izumljajo novem namene čemu, kar je že na voljo, saj znajo s spretno rabo analognih domen dodajati vsebine invencijskih procesov. Imajo pa tudi sposobnost povezovanja vsaksebnih informacij, sinteziranja informacij iz mnogih različnih virov, pri čemer dajejo vtis šviganja od ideje do ideje, kar ni čudno, saj je njihov interesni doseg zelo širok, ker berejo več (in bolj na široko) kot drugi tehnologisti in premorejo tudi širši nabor zanimanj, s katerim si tešijo potrebo po novem znatnem nabiranju znanja z različnih področij.

Strokovnost kot past

Obstaja neka posebna vrsta misleca, ki se tudi vpričo nasprotnih dejstev vse bolj vkopava za okop svoje edine edincate veleizdaje o tem, kako se vrti ta svet.

Zmage so bile popolne, porazom pa je le smola onemogočala, da bi se bili iztekli v zmago. Tudi kadar so ti znanstveniki že kar serijsko motili, se niso imeli za poražence.

Integrativci so prekašali druge kolege tako rekoč v vsem, še posebno daleč zadaj pa so jih puščali, kar se tiče dolgoročnega napovedovanja. Nazadnje si je Tetlock od filozofa Isaiaha Berlina izposodil vzdevke in jih podelil znalcem in neznalcem: integrativce je poimenoval »lisjake«, ki se spoznajo na vse mogoče drobnarije, strokovnjake z nadetimi plašnicami pa »ježe«, ki da se spoznajo na eno samo velezadevščino. Ježi so globokomiselni, a ozkogledi. Nekateri med njimi so skozi vso svojo kariero preučevali en sam problem.

Psiholog Jonathan Baron je glavno značilnost interakcij znotraj najboljših ekip poimenoval »dejavna odprtost glave«. Najboljši prognozerji gledajo na lastne ideje kot na podmene, ki jih je treba šele preizkusiti. Njihov cilj ni, da bi kolege v ekipi prepričali, kakšni silni izvedenci so, ampak jih opogumiti, da jim pomagajo poiskati zmote v sklepanju.

Eden najbolj radovednih ljudi dejavno odprte glave v človeški zgodovini je bil zagotovo Charles Darwin.

Kdaj odnehati

Odločitev glede Challengerja ni bila posledica pomanjkljive kvantitativne analize. V resnici je bila napaka Nase v tem, da se je preveč opirala nanjo.

Karl Weick, psiholog in strokovnjak za organizacijsko vedenje, je odkril med preučevanjem kolektivov, da so se v nenormalnih razmerah še naprej oklepali svojih sicer zanesljivih metod, pa čeprav jih je to vodilo v brezizhodne odločitve.

Če vidim, da ne razpolagam s podatki, ki bi mi bili v oporo, potem ima šefovo mnenje pač večjo težo od mojega. To je bila filozofija NASE, ki je vodila v katastrofo. Richard Feynman pa nasprotno verjame, da če ni podatkov, je potrebno uporabiti zdravo pamet.

Konformizem je lahko problematičen. Kongruenca je na drugi strani sociološki termin za kulturno ubranost med komponentami institucije – torej med vrednotami, cilji, vizijo, samopodobo in voditeljskim slogom. Že vse od 1980. let je kongruenca, po domače skladje, steber teorije o organizaciji. Toda tudi ta element potiska organizacijo v smer neučinkovitosti reševanja neznanih problemov. Potrebujemo kombinacijo, ki bi znala uravnotežiti standardno prakso z nasprotnimi silami.

Trojica profesorjev psihologije ali upravljanja je pregledala himalajske vzpone v minulem stoletju. Vsega skupaj je šlo za 5104 odprav. Odkrili so, da spravijo ekipe iz dežel, v katerih je zelo na ceni hierarhičnost, na vrh več članov, vendar jih tudi več umre.

Amaterji

Učence danes ne učimo integracije. Na svojih telefonih imajo vsi na voljo vse znanje, kar ga je doslej zbralo človeštvo, nimajo pa pojma, kako naj ga zintegrirajo. Sploh jih ne učimo razmišljanja oziroma umovanja.

Specializacija je imela ključno vlogo v finančni krizi 2008. regulatorji zavarovanja so regulirali zavarovanje, bančni regulatorji banke, regulatorji vrednostih papirjev vrednostne papirje, regulatorji porabe pa porabnike. Kreditna provizija pa pokriva vse te trge.

Delo, ki gradi mostove med različnimi skupinami znanja, si teže pridobiva sredstva, manj verjetno je, da bo izšlo v kateri od uglednih publikacij, takoj po izidu ga bodo bolj verjetno ignorirali, a sčasoma bo postalo uspešnica v knjižnici človeškega znanja.

V svojem jedru je vsaka hiperspecializacija izraz dobrih namenov, ki težijo k učinkovitosti. Ampak tudi neučinkovitost je treba kultivirati. Pri premikanju meje je velik del početja zgolj sondiranje terena. Takšno početje mora biti neučinkovito.

O svobodnem izmenjavanju idej je vse povedal pred sto leti sodnik Vrhovnega sodišča Oliver Wendell Holmes, ko je dejal, da gre za eksperiment kakor je eksperiment življenje samo.

You may also like
Standard ali specifika

Leave a Reply