Home > Digitalizacija > Pripravljeni!
Photo by riciardus from Pexels

Scott Galloway v svoji novi knjigi Post Corona, začne razmišljanje o današnjem času z mislijo, da to kar doživljamo ni čas, temveč spremembe. Galloway opozori na Aristotelovo idejo o tem, da čas ne obstaja neodvisno od spremembe. To kar imenujemo čas je le naša ocena spremembe med tistim, kar je bilo prej in tem, kar je potem. Galloway želi pokazati na to, da lahko zelo majhni elementi spremenijo smer potovanja naše družbe. In da je napredek družbe pripeljal od tega, da so učinki sprememb veliko obsežnejši kot v preteklosti. In zato moramo kot družba delovati v smeri, da bodo vsi pripravljeni na obseg in hitrost sprememb – ne le bogati.

Tudi Marvin Minsky v svoji razlagi dojemanja našega delovanja in predvsem kreiranja miselnih praks v knjigi The Emotion Machine ne pristaja na razumevanje, da lahko to čemur pravimo zavest ali samoaktualizacija, zreduciramo na dojemanje obstoječega trenutka. V najboljšem primeru se lahko zavedamo le najbližjega preteklega trenutka. Naše razmišljanje višjega reda v bistvu pomeni le kreiranje novih praks, na osnovi obstoječih elementov, ki so nam ostali iz preteklih praks. Obenem pa dodaja, da smo ravno zaradi naših sposobnosti kreiranja novih kombinacij obstoječih elementov in potencialnega kreiranja popolnoma novih praks, le na podlagi analogij in abstrakcije, tako uspešni kot bitja in smo se sposobni spopadati s tem, čemur tako radi rečemo sprememba ali celo neznano.

David Epstein se v svoji knjigi Range (ki je bila pravkar prevedena v slovenščino) ukvarja s podobno dilemo na morda malo drugačnem področju. Podnaslov njegove knjige govori o tem, zakaj v dobi hiperspecializacije še kar naprej zmagujejo raznovrstneži. In njegova glavna misel gre v smeri tega, da za iskanje rešitev na kompleksne izzive, včasih ozko znanje predstavlja okvir, znotraj katerega so specializanti ujeti in ne vidijo alternativnih poti. Te poti so večinoma sicer sestavljene iz kombinacije že obstoječih elementov. Posamezniki, ki niso obremenjeni z pred-nastavljenim okvirom in si lahko dovolijo potencial drugačnega razmišljanja, lahko obstoječe elemente sestavijo na novo in pridejo do rešitev na kompleksne izzive, ki so povsem izven njihovega specialističnega področja.

Vsi trije pogledi in seveda še mnogo drugih se na tak ali drugačen način igrajo z idejo, da kljub temu, da ljudje težimo k stalnosti, to ni pot do uspeha in varnosti. S tem da kreiramo okolje, ki spodbuja spremembe, lahko naredimo največ zase in za ljudi okoli nas.

Pred časom pisal o spremembi paradigme vodenja:

Smo priča spremembi paradigme vodenja? – Principus

V razmišljanju sem se sicer dotaknil elementa vodenja, ki postavlja v glavno vlogo voditelja kot nekoga, ki služi svojemu podjetju in svojim ljudem. Toda to je le prvi element uspešnega pristopa v današnji hitro spreminjajoči se družbi. Družbi, v kateri hierarhično, avtoritativno vodenje ne more uspeti zaradi:

  • Obilja informacij/znanja
  • Hitrosti sprememb
  • Digitalne demokratizacije fizičnih omejitev
  • Preobilja kapitala, ki zmanjšuje ovire za vstop na tržišča

Toda ali je samo vključevanje vseh deležnikov v delovanje dovolj. V časih, ko se velikokrat pojavljata še dva popularna izraza: opolnomočenje in kataliziranje (pospeševanje); je spremenjena vloga vodje, ki služi le kot opora ljudem, premalo. Prave razlike nastajajo takrat, ko smo sposobni kreirati okolje, ki spodbuja prilagajanje, iskanje in spreminjanje.

Kljub temu pa večina pogovorov o vodenju še vedno poteka o okvirih, praksah in pravilih uspešnih vodij. Kaj pa če smo prišli v dobo, ko okvirji pomenijo oviro. Če smo prišli v dobo, ko uspešno situacijsko vodenje pomeni:

  • ponuditi dovolj širok nabor potencialnih poti (nekatere celo izven področja, v katerem delujemo),
  • imeti pogum sprejemati negotovost nepoznavanja končnih odgovorov,
  • opremljati ljudi okoli sebe, da bodo pripravljeni za spremembe,
  • znati vključevati elemente individualnosti v skupinske rešitve,
  • kreirati okolje, kjer se poskusi in učenje hitro prelevijo v rešitve in izboljšave.

Velikokrat se pripravljenost ljudi na spremembe povezuje z elementi prehoda iz »cone udobja«. Zakaj bi temu moralo biti tako? Rutine naj bi bile tisto, kar bi ljudem omogočalo, da vzdržujejo svojo cono udobja. Da ne bo pomote, rutine so pomembne. Izboljšujejo učinkovitost in ohranjajo energijo, ki se potem lahko uporabi za napredek. Pomembno je le, da znamo oceniti kje je rutina primerna in kje so tiste točke, ko se odločimo iskati nekaj novega in se prepustimo novim načinom razmišljanja in delovanja. Večina današnjih rutin je posledica sprememb v naši preteklosti, le da to včasih pozabimo. Od našega rojstva naprej, je večino našega napredka povezano s tem, da smo naleteli na novo okoliščino in jo reševali z orodji, ki so nam bila takrat na voljo. Z vsako rešitvijo smo si izgradili novo orodje za reševanje kompleksnih izzivov. In vsak dan smo bolje opremljeni za spopadanje s spremembami. Od kje potem strah?

Najbolj preprosta tehnika zmanjševanja kompleksnosti problemov in s tem zniževanja tveganja v sprejemanju sprememb je razdelitev obsežnih struktur v manjše, bolj obvladljive škatlice. Ko enkrat to naredimo, lahko zelo hitro pobrskamo po zakladnici orodij za reševanje, ki jih že imamo. Preverimo ali smo že imeli podoben problem, naredimo morda celo par poskusov in pridobimo povratne informacije ali pa ocenimo s kom bi se bilo potrebno povezati, da bi nam lahko olajšal pot do rešitve. Obstaja pa še veliko drugih tehnik.

Kljub popularnemu prepričanju, da ljudje nismo nagnjeni k spremembam, je verjetno resnica bližja drugačni razlagi.  V to smer gre tudi razmišljanje Leonarda Mlodinova v njegovi knjigi Elastic. In če smo ljudje narejeni zato, da se spreminjamo in če gre razvoj družbe v smer, da bo edina stalnica sprememba, potem mora moderni voditelj sprejeti svojo spremenjeno vlogo. Vlogo, v kateri ne bo le služil podjetju in svojim ljudem, temveč bo skozi svojo ponižnost, širokost in dinamiko sposoben kreirati prakse, ki bodo omogočile njemu in ljudem okoli njega, da bodo opolnomočeni za spremembe. Obenem pa bo kot vodja skozi svoje delovanje pospeševal prilagajanje na spremembe in kreiranje sprememb.

You may also like
Smo priča spremembi paradigme vodenja?
Agilnost kot moderni pristop
Leonard Mlodinow: Pokončni misleci, Potovanje človeštva od življenja na drevju do razumevanja vesolja

Leave a Reply