Home > Kadri > Daniel Goleman: Socialna inteligenca; Nova veda o odnosih med ljudmi

Daniel Goleman: Socialna inteligenca; Nova veda o odnosih med ljudmi

Socialni krogotoki v možganih nas, sicer nekoliko bolj umirjeno, vodijo skozi vsako srečanje, pa naj bo v učilnici, spalnici ali na borznem paketu. Avtor, v knjigi govori o novi znanosti, ki se ukvarja z dogajanjem v človeških možganih ob stikih z ljudmi in pravi, da smo narejeni za stike. Nastala čustva imajo daljnosežne posledice, saj v telo pošiljajo slapove hormonov, ki upravljajo biološke sisteme od srca do imunskih sistemov. Odnosi izoblikujejo ne le izkušnje, temveč tudi delovanje telesa.

V trenutni situaciji imamo dvojnost, ko na eni strani veliko govorimo o tem, kako so odnosi pomembni, na drugi strani pa prihaja do velikega družbenega razkrajanja. Tehnologija ponuja možnost navidezne komunikacije v dejanski osami. Še predno so telefoni in glasbene naprave ogradile ljudi od neposrednega stika so to storili avtomobili. Posledica elektronske pošte in prenosnega telefona je brisanje meje med zasebnim in službenim.

Knjiga se ukvarja s socialno nevroznanostjo. Ta ponuja vpogled v delovanje socialnih možganov, živčnega mrežja, ki deluje, ko smo v stiku z drugimi ljudmi. Izraz socialna nevroznanost naj bi prva uporabila psihologa John Cacioppo in Gary Berntson leta 1990.

Socialni možgani so vstopa živčnih mehanizmov, ki upravljajo interakcije pa tudi misli in čustva o ljudeh in odnosih. So edini biološki sistem v telesu, ki nas nenehno uglašuje na notranje stanje ljudi, s katerimi smo, in na katerega po drugi strani to stanje tudi vpliva. Odnosi imajo komaj opazen, vendar močan in dolgoročen vpliv na nas. Definicijo socialne inteligence je oblikoval Edward Thorndike. Pojmoval jo je kot sposobnost razumevanja in obvladovanja moških in žensk. Na socialno inteligenco lahko gledamo kot na jedrnat izraz za to, da smo pametni tako glede naših odnosov kot v njih. Thorndike je imel tudi širšo načelo o socialni inteligenci, da je to preudarno ravnanje v medčloveških odnosih.

Vsaka interakcija ima čustven podtekst, s svojimi dejanji lahko drug drugemu malce, pa tudi precej izboljšamo ali pokvarimo počutje. Nebesedne transakcije prav tako ustvarjajo čustveno okolje. Medosebna ekonomija je v bistvu skupek vseh pozitivnih in negativnih čustev, katerim smo podvrženi v naših interakcijah.

Ko zaznamo neko čustvo, impulzi iz možganskih krogotokov ne aktivirajo govornih območij, kjer lahko besed izrazijo to, kar vemo, ampak posnemajo to čustvo z našim telesom. To stanje lahko imenujemo čustveni vid. Dejstvo, da lahko v drugi osebi in ta v nas, sprožimo katero koli čustvo, priča o močnem mehanizmu, prek katerega se čustva prenašajo z osebe na osebo. Take okužbe so osrednje transakcije čustvene ekonomije. Čustveno okuženje je primer delovanja »spodnje poti«. To so krogotoki, ki delujejo pod našo zavestjo, samodejno, brez napora in izjemno hitro. Nasprotno pa zgornja pot poteka skozi živčne sisteme, ki delujejo bolj metodično, postopno in hoteno. Zgornje poti se zavedamo. Spodnjo pot si lahko predstavljamo kot poplavljeno s čustvi, zgornjo pa kot umirjeno in razumsko. Spodnja pot omogoča, da takoj čutimo z drugo osebo, zgornja pot razmišlja o tem, kaj čutimo. Po navadi se gladko prepletata. Naše družabno življenje upravlja medsebojno delovanje teh dveh načinov. Razlika v njunem delovanju je tudi razlika v hitrosti.

Psihologi pravijo, da je ena od razlik med čustvi in razpoloženji v neoprijemljivosti vzrokov za slednje. Medtem, ko po navadi vemo, kaj je sprožilo neko čustvo, se nas tako ali drugačno razpoloženje loti, ne da bi se zavedali zakaj.

Sociološko načelo pravi, da je resnično tisto, kar je resnično v svojih posledicah. Ko se možgani na namišljene scenarije odzivajo enako kot na resnične, to imaginarno povzroči biološke posledice. Spodnja pot na popelje na čustveno potovanje.

Opozorilni sistem za zaupanje ima dve veji, zgornjo in spodnjo. Zgornja deluje, kadar namenoma presojamo. Spodnja skrbi za našo varnost. Evolucijska teorija meni, da je bila sposobnost, da začutimo kdaj moramo biti sumničavi, enako pomembna za človekovo preživetje kot sposobnost za zaupanje in sodelovanje.

Za uspešno laganje je potrebna koncentracija. Ta miselni napor poteka na zgornji poti. Vendar pa je sposobnost za pozornost omejena in za pripovedovanje laži je potreben dodaten odmerek. Obrazne mišice nadzoruje spodnja pot, odločitev za laganje pa zgornja. Pri čustveni laži obraz zanika izrečene besede. Zgornja pot prikriva, spodnja razkriva.

Empatija je v enaki meri fiziološki kot duševni pojav, zasnovan na vživljanju v stanje druge osebe. Kadar se v nekoga vživimo, neizogibno začutimo z njim, pa čeprav je to skoraj neopazno. Tako smo uglašeni, da čustva druge osebe prodrejo v nas tudi takrat, kadar tega ne želimo.

Carl Marci, psihiater na Harvardu je iz svoji podatkov izluščil to, čemur pravi logaritem za empatijo. Vzorec duševnosti dveh ljudi na tistem vrhuncu dobrega odnosa, ko eden čuti, da ga drugi razume, s tem logaritmom spremeni v matematično formulo.

Robert Rosenthal je ugotovil, da posebna povezava zahteva tri elemente:

  • Vzajemno pozornost
  • Skupna pozitivna čustva
  • Dobro usklajen nebesedni duet

Vzajemna empatija je eden od kazalnikov dobrega odnosa. Gledanje v oči odpre pot empatiji. Pri gradnji občutka pozitivnosti so lahko nebesedna sporočila, ki jih pošiljamo, pomembnejša od tistega, kar govorimo. Socialni psihologi vedno znova ugotavljajo, da bolj ko dva človeka naravno delata enake gibe, bolj pozitivna so čustva. Narava ljubi dobro časovno določanje. Ko valovi niso usklajeni so izničijo, ko se ujamejo, se okrepijo. Za tako usklajenost z drugo osebno se lahko zahvalimo tako imenovanim oscilatorjem, živčnim sistemom, ki delujejo kot ura in vedno znova na novo prilagajajo hitrost sprožanja, da ga uskladijo s periodičnostjo vstopnega impulza.

Protokonverzija je komunikacija na najosnovnejši ravni. Pri njej so na delu oscilatorji. Najdemo jo lahko na primer v odnosu mame do dojenčka. Ta je otrokova prva lekcija o interakciji.

Ko se ljudje povežejo, možgani pošiljajo in prejemajo neprekinjen tok signalov, ki omogoči, da ustvarijo nemo harmonijo. Če tok teče v pravo smer, ti signali okrepijo resonanco. Možgani se povezujejo onkraj zavesti, ne da bi bila za to potrebna posebna pozornost ali namera.

V človekovih možganih je več sistemov zrcalnih nevronov, ne le tistih za posnemanje dejanj, ampak tudi takih za razbiranje namer, izločevanje družbenega pomena dejanj drugih in prepoznavanje čustev. Zrcalni nevroni so vzrok nalezljivosti čustev, saj omogočajo, da zaznana čustva stečejo skozi nas, pomagajo, da se sinhroniziramo in spremljamo, kaj se dogaja. Socialne veščine so odvisne od zrcalnih nevronov. Zrcalni nevroni so tudi bistvenega pomena za učenje (učenje s posnemanjem je najmočnejše orožje dojenčkov). Vaša dejanja razumem tako, da v svojih možganih ustvarim vzorec zanj.

Paul Ekman je identificiral osemnajst vrst smehljajev z vsemi permutacijami petnajstih mišic, ki pri tem sodelujemo. Prav mogoče je smeh najkrajša razdalja med dvojimi možgani, neustavljivo nalezljivo širjenje, ki gradi takojšno družbeno vez.

Pojem mema so oblikovali po genu. To je enota, ki se sama reproducira s prenašanjem s človeka na človeka. Nekateri memi po naravi nasprotujejo drugim in ko se to zgodi, pride od vojne memov, do bitke idej. Kod kaže, memi zbirajo moč iz spodnje poti, po povezavi z močnimi čustvi.

Čustva so pomembna tudi v skupini. Čustva, ki prežamejo skupino, lahko vplivajo na to, kako člani obdelajo informacije in kakšne odločitve potem sprejmejo. To pomeni, da mora skupina, ki želi doseči skupno odločitev, spremljati ne le, kaj se govori, ampak tudi kakšna so skupna čustva v prostoru.

Med številnimi dejavniki, ki vplivajo na nesebičnost, je najpomembnejši ta, da si vzamemo čas za pozornost; empatija je najmočnejša, ko se povsem osredotočimo na drugo osebo in se z njo čustveno povežemo. Če smo pozorni, lahko vzpostavimo čustveno povezavo. Brez pozornosti empatija nima nikakršnih možnosti. Obrnjenost vase v vseh svojih oblikah uničuje empatijo. Ko se osredotočimo nase, se naš svet skrči, saj se nam zdijo lastne težave in skrbi velike. Toda ko se osredotočimo na druge, se naš svet razširi.

Empatija utre pot družabnosti in ljudje smo družabna bitja par excellence. Po najnovejših mnenjih je bila prav družabnost osnova strategija preživetja primatov, tudi človekov. Če je družabnost ponujala človeku zmagovito strategijo skozi vso njegovo prazgodovino, so enako počeli možganski sistemi, prek katerih deluje družabno življenje. Nič nenavadnega ni torej, da ima naša nagnjenost k empatiji, tej pomembni povezovalki, tolikšno moč. Zrcalni nevroni nam dajo bogastvo empatije, osnovni mehanizem zaradi katerega nas pogled na trpljenje druge osebe prizadene.

Empatija je izraz, ki so ga v angleščino prevedli iz nemščine leta 1909. V današnji psihologiji se izraz empatija uporablja v treh različnih pomenih: prepoznavanje čustev druge osebe, občutenje tega, kar ta oseba čuti in sočutno odzivanje na stisko druge osebe. Zaporedje je opazim te, čutim s teboj in zato ti pomagam. Prestonova in de Waal pravita, da v trenutku empatije naša čustva in misli tečejo po enakih potek kot čustva in misli druge osebe. Komunikacija je zahteva, da je tisto, kar je pomembno za pošiljatelja pomembno tudi za prejemnika.

Ko razmišljamo o tem ali pogled na trpljenje drugih sproži tudi aktivnost, da bi to preprečili je več pogledov, zakaj se to zgodi. Realnost je, da imata živčni mrežji za zaznavanje in delovanje v možganskem jeziku isto kodo, ki omogoča, da zaznava skoraj takoj povzroči ustrezen odziv. Darwin je v svoji razpravi o čustvih iz leta 1872 videl vsako čustvo kot predispozicijo za neko določeno dejanje pri strahu otrpnemo ali pobegnemo, pri jezi se prepiramo, pri veselju se objemamo in tako naprej.

Sodobna družbena in virtualna oddaljenost je v človekovemu življenju ustvarila anomalijo, čeprav jo zdaj jemljemo kot pravilo. Ta ločenost duši empatijo, z njo pa tudi nesebičnost. Jerome Kagan s Harvarda pa verjame, da je skupni seštevek dobrote pri ljudeh močno večji kot seštevek hudobnosti.

Zrenje v oči nas zazanka. Ko si dva zreta v oči, se njuni orbitofrontalni območji, ki sta dovzetni za iztočnice, ko je očesni kontakt, povežete. Orbitofrontalno območje (OFO), ki leži tik za očesnima votlinama in nad njima, zavzema strateško mesto: križišče najvišjega dela čustvenih centrov in najnižjega dela razmišljajočih možganov. OFO neposredno, se pravi nevron z nevronom, povezuje tri glavna možganska območja: skorjo (ali razmišljajoče možgane), amigdalo (sprožilno točko za številne čustvene reakcije) in možgansko deblo (plazilske cone za samodejne odzive). Tak tesen stik kaže na hitro in močno povezavo, ki omogoča takojšno uskladitev misli, čustva in dejanja.

Velik del odločanja o tem kdo nam je všeč se zgodi nekaj trenutkov potem, ko nekoga spoznamo. Pri takojšnem presojanju smo v veliki meri odvisni od delovanja nenavadnega skupka nevronov: gre za možganske celice, oblikovane kot vretence. Vretenaste celice ustvarjajo zlasti čvrste povezave med OFO in najvišjim delom limbičnega sistema, prednjo cingularno skorjo. V vretenastih celicah je veliko receptorjeve za serotonin, dopamin in vazopresin. Te kemične snovi imajo ključno vlogo pri povezovanju z drugimi, ljubezni, dobrem in slabem razpoloženju ter ugodju.

Ko nam spodnja pot omogoči takojšno čustveno naklonjenost, zgornja pot oblikuje bolj prefinjen družbeni čut, ki potem oblikuje ustrezen odziv. Ta fleksibilnost izhaja iz prefontalne skorje, možganske izvršnega središča. OFO usklajuje interakcijo družbenega svet in naših čustev ter nam narekuje, kako naj ravnamo.

Igra ultimatov (dve osebi, ki si razdelita denar, ki sta ga dobili) ne postavlja le ene osebe proti drugi. V vsaki osebi povzroči tudi boj na križišču zgornje in spodnje poti v njunem kognitivno čustvenem svetu.

Prefrontalna skorja ima moč, da zatre impulz in prepreči, da bi posegli po nečem, kar nas mami. Takrat zgornja pot prevlada nad spodnjo. Zgornja pot in vpliv OFO-a je ponavadi uspešen, če pridobivamo povratne informacije in prilagajamo naše reakcije. V internetni komunikaciji ponavadi teh povratnih informacij ni in zato lahko komunikacija zaide v družbeno neprimerno smer. Zgornja pot k izbiri pomeni, da se tudi na neželeno okužbo lahko odzivamo, kakor želimo. V življenju se soočamo z najrazličnejšimi situacijami. Ko se nanje odzivamo, spodnja pot ponuja izbiro, zgornja pa odloča, kje bomo končali.

Ko ta pristop uporabljamo pri strahu, je tako, da strah ponavadi temelji na spominih, ti so deloma rekonstrukcija. In če zgornja pot uspe spametovati spodnjo in se zrahlja učinek, bo isti spomin zakodiran tako, da bo imel manj moči nad nami.

Psihologi se pričkajo o tem, katere človekove sposobnosti so socialne in katere emocionalne. Področji se prepletata. Richard Davison pravi da so vsa čustva socialna. Vzroka za čustvo ni mogoče ločiti od svet odnosov – naše družbene interakcije upravljajo z našimi čustvi.

Socialna inteligenca

Socialna inteligenca se deli na:

  • Socialna zavest
    • Osnovna empatija – čutenje z drugimi, zaznavanju nebesednih čustvenih signalov.
    • Uglasitev: poslušanje s polnim dojemanjem, uglasitev na osebo.
    • Pravilnost empatije – razumevanje misli, čustev in namer druge osebe.
    • Poznavanje delovanja družbe – vedenje, kako družbeni svet deluje.
  • Socialna sposobnost
    • Sinhronost – gladka interakcija na nebesedni ravni.
    • Samopredstavitev – učinkovito predstavljanje samega sebe.
    • Vpliv – oblikovanje izida socialne interakcije.
    • Skrb – upoštevanje potreb drugih in ustrezno ravnanje.

Nadarjenost za osnovno empatijo – zmožnost zaznave čustev drugih. Test imenovan profil neverbalne senzitivnosti (PONS), od ljudi zahteva, da iz dvosekundnega odlomka določenega prizora uganejo, za kakšna čustva gre. Uglašenost je povezava, ki preseže trenutno empatijo in preide v polno, trajnejšo prisotnost, ki omogoči nastanek dobrega odnosa. Poslušanje je tisto, kar je pomembno. Če nekomu govorimo, namesto da bi ga poslušali, se pogovor spremeni v monolog.

Nekateri pravijo, da je pravilnost empatije najpomembnejša veščina socialne inteligence. Sposobnosti socialne zavesti se prepletajo. Medosebna zavest v vseh svojih oblikah tvorit temelje za socialne sposobnosti.

Sinhronost poteka v sistemih spodnje poti, kot so oscilatorji in zrcalni nevroni. Ko ena osebnost kazi sinhronost, se druga počuti neprijetno. Ljudje, ki so pri tej socialni sposobnosti neuspešni, trpijo za asemijo, pomankanjem sposobnosti razbiranja nebesednih vodil, ki omogočajo gladko interakcijo.

Karizma je eden od vidikov samopredstavitve. Sposobnost nadziranja in prikrivanja čustev včasih štejejo za ključni dejavnik samopredstavitve. Včasih je jeza družbeno sprejemljiva, če prihaja od šefa.

V delovnem svetu skrb, ki nas žene, da prevzamemo odgovornost za to, kar je treba narediti, ustvari dobro organiziran kolektiv. Zgolj skrb za druge ni vedno dovolj, treba je tudi ukrepati. Skrb je učinkovitejša, kadar se napaja iz sposobnosti zgornje poti in za dosego svojih ciljev vpreže znanje, ki je na razpolago. Skrb odraža človekovo sposobnost za sočutje. Manipulativni ljudje morda obvladajo druge veščine socialne inteligence, pri tej pa jim spodleti.

Običajne predstave o socialni inteligenci se prepogosto osredotočajo na sposobnost zgornje poti, kot so socialne veščine ali zmožnost povzemanja pravil, protokolov in meril za ustrezno vedenje v določeni družbeni situaciji. Čeprav se je tak kognitivni pristop obnesel pri jezikovni in umetni inteligenci, se pri medčloveških odnosih pokažejo njegove omejitve. Toda v vsako obravnavo socialne inteligence je potrebno vključiti tudi zmožnost sinhronizacije, uglašenega poslušanja in empatične skrbi.

Z izrazom jaz-ono je Martin Buber označil vrsto odnosov, od zgolj brezbrižnih do skrajno izkoriščevalskih. V tem spektru drugi postanejo objekt: obravnavamo jih bolj kot predmet in ne kot osebo. Za ta hladni pristop, ki nekdo drug gleda zgolj kot na sredstvo za dosego lastnih ciljev, psihologi uporabljajo izraz agenca. Ta egocentrični način je nasproten sozvočju, stanju močne medsebojne empatije, ko so vaša čustva zame več kot pomembna – ko me spremenijo. Čustvena brezbrižnost in oddaljenost načina jaz-ono je v neposrednem nasprotju z uglašenim jaz-ti. Ločnica med ono in ti je porozna in tekoča. Vsak ti bo kdaj postal ono in vsak ima možnost, da postane ti. Danes je Buberjeve vlogo v filozofskih krogih prevzel Emmanuel Levinas.

Osebno, subjektivno dojemanje sveta ima korenine v odnosih. O tistih, ki jih najbolj cenimo, razmišljamo enako popačeno kot o sebi. Jaz-ti je združevalni odnos, v katerem drugo osebo doživljamo kot drugačno od vseh ostalih in poznamo vse njene posebnosti. Toda tudi način ono ima svoje prednosti, predvsem ko opravljamo rutinske stvari in v poklicih, kjer je potrebna strokovna distanca, da ne pride do napak. Težave se pojavijo, ko nekdo, s komer naj bi se povezali, ne prispeva svojega deleža krogotoka. Občutek prizadetosti ima živčno podlago. Možgani zaznajo družbeno zavrnitev v istem območju, ki se aktivira, ko smo telesno prizadeti. Zato velikokrat slišimo kako se socialna bolečina opisuje z izrazi za telesno bolečino.

Empatija je še posebej zahtevna, ker smo ljudje nagnjeni k projekcijam. Že David Hume je ugotavljal, da imamo izjemno težnjo, da drugim pripisujemo enaka čustva, kot jih opazimo pri sebi in da povsod zasledimo zamisli, ki so nam osebno najbližje.

Temna triada obnašanja

Empatija je glavni zaviralec človekove krutosti. Temna triada človeškega obnašanja so:

  • Narcisisti
  • Makiavelisti
  • Psihopati

Vsi trije temeljijo na socialni zlobnosti, samoljubnosti in nasilnosti ter čustveni hladnosti.

Narcisiste rutina dolgočasi, v najboljši luči se pokažejo pred velikim izzivom. Ta lastnost je lahko koristna na področjih, kjer delo poteka pod stresom, na primer v odvetništvu ali pri vodenju. V poslovnem svetu so narcisisti lahko priznani vodje. Zdravi narcisistični vodje so sposobni samorefleksije in zmorejo pogledati resnici v oči. Nezdravi narcisisti pa bolj hrepenijo po občudovanju kot po ljubezni. V poslu so pogosto inovatorji. Organizacijska narcisističnost pa je nevarna in se kaže v podpihovanju grandioznosti pa naj gre za šefovo ali za lažno kolektivno samopodobo podjetja, ta postane merilo delovanja. V temni triadi so le narcisisti očitni zaradi svojega napuha in pretirane samozavesti, podprtima s potrebno mero samoprevare. Njihovo ravnanje je povsem sebično: pripisujejo si zasluge za uspeh, nikoli krivde za neuspeh.

Makiavelist je zlobnež, ki ga z veseljem sovražimo. Zanj cilj posvečuje sredstvo, ne gleda na to, koliko trpljenja povzroči. Machiavellijeva podmena je bila, da je lastni interes edino gonilo človekove narave, altruizma preprosto ni. Makiavelisti tako kot narcisisti na druge gledajo strogo z vidika koristnosti – kot ono, ki ga je treba izrabiti za lastne cilje. Makiavelisti imajo z drugima dvema vejama temne triade številne skupne lastnosti, na primer neprijetno naravo in sebičnost. Vendar pa nase in na druge gledajo veliko bolj realno, ne trudijo se narediti vtis. Ponavadi postanejo prekajeni preučevalci medosebnega sveta. Te sposobnosti omogočajo njihovo znamenito družabno spretnost.

Za psihopate so drugi vedno ono, nekdo pač, ki ga je treba prevarati, izkoristiti in zavreči. Psihopati ne čutijo strahu. Zato so lahko nevarni na način, ki je pri narcisistih in makiavelistih redek. So pa ponavadi ravno tako dobri poznavalci družbenega okolja.

Obžalovanje in sram, pa tudi njuni sorodniki zadrega, krivda in ponos, so socialna ali moralna čustva. Pripadniki temne triade čutijo te zbadljaje k etičnemu ravnanju le okrnjeno ali pa sploh ne. Socialna čustva predvidevajo prisotnost empatije. Ponos je socialno čustvo, ker nas spodbuja k ravnanju, ki ga bodo drugi hvalili, medtem ko nas sram in krivda držita na pravi poti tako, da služita kot notranja kazen za družbene prestopke. Zadrega se sproži, ko prekršimo kakšen družbeni dogovor. Osnovna čustva jeze, strahu in radosti so vtisnjena v možgane že ob rojstvu ali kmalu potem, za socialna čustva pa je potrebno samozavedanje, ki pa se pojavi v drugem letu življenja.

Prirojeno in privzgojeno

Richard Borscherds je menil, da ima morda Aspergerjev sindrom. Zanj je bila komunikacija izključno funkcionalna. Šibka empatija in odlično sistematiziranje je osnovni živčni vzorec Aspergerjevega sindroma.

Umski vid je zmožnost dojemanja, kaj se drugim plete po mislih. Gre za vpogled v um druge osebe, da začutimo njena čustva in sklepamo o njenih mislih. To sta tudi osnovna elementa empatije. Umski vid se enakomerno razvija v prvih nekaj letih otrokovega življenja. Zahteva tri osnovne veščine:

  • Razločevanje sebe od drugih
  • Razumevanje, da lahko nekdo drug misli drugače kot jaz in situacijo vidi z drugega zornega kota
  • Spoznanje, da njegovi cilji meni morda niso v korist

Umski vid je predpogoj za to, da se majhen otrok lahko šali ali da šalo razume. Tudi za draženje, goljufanje, laganje in zlobnost je potreben prav ta občutek za notranji svet druge osebe. Kot kaže so za umski vid bistveni zrcalni nevroni. Baron-Cohen je razvil test za določitev, kako lahko nekdo zazna, kaj drugi čuti. Imenuje se EQ za empatični kvocient in ženske v povprečju presegajo moške. Baron-Cohen verjame, da je najbolje, da so možgani uravnoteženi, da so enako dobri tako na področju empatije kot sistematiziranja.

Čeprav se zdi očesni stik nepomembna veščina, je ključen za učenje osnov vzpostavljanja odnosov z drugimi. Med skoraj dvestotimi obraznimi mišicami tiste okoli oči še posebej natančno izražajo čustva.

Jerome Kagan je preučeval otroke in njihov odnos do novosti. Ugotovil je, da so nekateri zadržani in plahi, to pa zaradi tega, ker vse novosti močno dražijo njihovo amigdalo in so zato vznemirjeni ob presenečenjih in novostih. Menil je, da je zadržanost, značilnost temperamenta verjetno biološkega genetskega izvora. S tem je sprožil burne debate. Pri genih ne gre le zato katere imamo, temveč tudi kako se izražajo. Izražanje gena je določeno z beljakovino, ki jo ta gen proizvaja. Zaradi beljakovin se v našem telesu nekaj zgodi, ne zaradi obstoja gena. John Crabbe je bil avtor, ki je na področju epigenetike naredil ogromen korak naprej pri razumevanju teh mehanizmov delovanja genov.

Biološko je nemogoče, da bi gen deloval neodvisno od okolja. Geni so ustvarjeni za to, da jih uravnavajo signali iz neposredne okolice, vključno s hormoni iz endokrinega sistema in živčnimi prenašalci v možganih, na katere lahko vplivajo tudi socialne interakcije. Tako kot prehrana uravnava določene gene, tudi socialne izkušnje opredeljujejo del takih genomskih stikal za vklop in izklop. Če gen ne izrazi beljakovin, ki bi lahko usmerjale delovanje telesa na določen način, potem morda tega gena sploh nimamo. Če jih izraža le malo, je njegov pomen majhen in če je izražanje silovito, je gen pomemben v največji meri.

Možganski deli se razvijajo postopoma. Vsako mrežje možganskih krogotokov ima obdobje, ko ga socialne sile najlažje oblikujejo. Najstnikov splošni občutek lastne vrednosti je brez dvoma v veliki meri odvisen od tega, kako so z njim ravnali v otroštvu in skoraj nič od genetike. Je pa res, da lahko otrokove genske danosti vplivajo na oblikovanje odnosa drugih do njega. Meja med tem, kaj od otrokovega vedenja je posledica genetike in kaj izhaja iz njegovega socialnega okolja, je postala zelo zabrisana.

Michael Erickson je avtor, ki je proučeval nastanek navad in vzorcev obnašanja. Razlagal je o tem, kako se tvorijo povezave v živčnem krogotoku, kako se krepijo, dokler vzorec ne postane samoumeven krogotok. Vendar tudi v možganih poteka darvinizem in nevroni tekmujejo za svoj prostor, tisti, ki jih ne uporabljamo izginejo. Odnosi določajo katere povezave se ohranijo, obenem pa sodelujejo tudi pri vodenju povezav, ki jih ustvarjajo novi nevroni. Ti nastajajo v otroštvu hitreje kot v starost. Nov nevron tvori približno deset tisoč povezav z drugimi nevroni. Te se utrdijo v približno štirih mesecih. Vsak možganski sistem ima optimalno obdobje, med katerim izkušnje v največji meri oblikujejo njegove krogotoke. Čutni sistemi, na primer, se večinoma oblikujejo v zgodnjem otroštvu, nato dozorijo jezikovni sistemi. Nekatere sisteme, na primer hipokampus, kjer je sedež za učenje in spomin, pa izkušnje močno oblikujejo skozi vse življenje. Nevroznanstveniki z izrazom živčno ogrodje opisujejo, kako se po nastanku možganskega krogotoka njegove povezave krepijo s ponavljajočo se uporabo. Živčno ogrodje pojasnjuje zakaj je za spremembo uveljavljenega vedenjskega vzorca potrebno toliko napora. Čeprav biološke danosti ovirajo nekatere izide, ne določajo, kaj se lahko zgodi.

John Bowbly verjame, da morajo v otroštvu prevladovati stiki jaz-ti, da lahko otrok v življenju uspe. Pojem navezanosti in varne osnove je razvila Bowblyeva najpomembnejša ameriška učenka, Mary Ainsworth. Intuitivne čustvene lekcije iz nebesedne protokonverzacije v prvem letu življenja zgradijo duševno ogrodje za pravi pogovor pri drugem letu starosti. In ko se otrok uči govoriti, se pripravlja na tisti zasebni notranji pogovor, ki mu rečemo razmišljanje. Šestmesečni dojenčki že začnejo razvijati značilen slog interakcij z drugimi in običajen način razmišljanja o sebi in drugih. Psiholog Alana Schore pravi, da je OFO območje, kjer potekajo čustven motnje. Njegova teorija poudarja vlogo interakcij pri preoblikovanju možganov z nevroplastičnostjo – načinom, kako ponavljajoče se izkušnje določijo obliko, velikost in število nevronov in njihovih sinaptičnih povezav.

Otroke pa je treba izpostaviti tudi stresu, da se naučijo izoblikovati odpornost nanj. Spiegel verjame, da je čustveni zapredek učinkovit takrat, ko dajo starši otroku vedeti, da se bodo s stisko spopadli z njim, ne takrat, ko se pretvarjajo, da je ni. Otrok se mora naučiti modela interakcijske napake in njenega popravila (ki pomeni vrnitev na isto valovno dolžino med tistima, med katerima poteka interakcija. Pri približno štirih ali petih letih je otrok sposoben preiti s tega, da zgolj skuša obvladati svoja negativna čustva, k temu, da bolje razume vzroke zanje in kaj mora storiti, da jih odpravi – to je znak dozorevanja zgornje poti. Pri dveh letih, ko začno otroci kljubovati staršem je pomemben mejnik v razvijanju možganov, ker je to trenutek, ko se otrok nauči pridobivati zmožnost preprečevanja impulzov. Če se otrok razvija v ugodnem okolju se pri njem začne pojavljati želja po raziskovanju sveta. S tem se začne tudi njegov razvoj v smeri družabne iznajdljivosti, sodelovanja in pogajanja. Čas preživet v igri se obrestuje z razvojem nevronov in sinaps. Ko otrok dozoreva, mrežje za nadzor čustev počasi potlači kipečo slo po smehu in razposajenosti.

Richard Davidson velja za ustanovitelja afektivne nevroznanosti. Naš čustveni termostat se nastavi ob rojstvu. Toda skrb v otroštvu še vedno vplivajo na razvoj sposobnosti veselje v odraslosti. Veselost se krepi z odpornostjo, sposobnostjo premagati vznemirjenje in se vrniti v bolj umirjeno in veselo stanje. Kot kaže obstaja neposredna povezava med tem, kako hitro si opomoremo od stresa in sposobnostjo za srečo. Če se v otroštvu ne naučimo spopadanja z vsem hudim, kar prinese življenje odrastemo čustveno nepripravljeni. Davidson pojasnjuje da se odpornosti naučimo z izpostavljanjem tolikšni meri grožnje in stresa, ki nam omogoča, da ga obvladujemo. Če je stresa premalo, se ne bomo ničesar naučili, če ga je preveč, se v živčno mrežje za strah morda vpiše napačna lekcija.

Ljubezen

Na srčnem področju naj bi delovali vsaj trije samostojni vendar medsebojno povezani možganski sistemi:

  • Navezanost
  • Skrb
  • Spolnost

Ko smo navezani, se oklepamo, ko smo skrbni, dajemo in spolnost je, no ja, pač spolnost. Narava ima načrt za nadaljevanje vrste in spolnost je le njegov začetek. Navezanost priskrbi lepilo, ki drži skupaj ne le par, ampak vso družino, skrb pa doda impulz, da poskrbimo za potomce, da bodo lahko odrasli in imeli svoje potomce.

Spogledovanje je prvi korak v iskanju navezanosti. Ne glede na privlačnost spogledovanje dvigne možnost reakcije. Pogovor je naslednje element. Če nas spodnja pot odpelje v objem, zgornja oceni bodočega partnerja. Faze dvorjenja potekajo v določenem tempu. Ko partner opravi preizkus, sinhronost povzroči prehod od privlačnosti k občutku ljubezenskega hrepenenja. Jaak Panskepp to primerja z zasvojenostjo, zaradi podobnih kemičnih učinkov.

Razlike v načinu navezovanja lahko pripeljejo do težav v odnosih. Imamo izogibajoči se model (ni ljubitelj močni čustev), anksiozni tip (močna čustva, teži k pogovoru) in varen tip (sproščen do čustev in se z njimi ne obremenjuje). Ljudje z občutkom gotovosti znajo ublažiti težave svojega partnerja, tako da se odnos ne zamaje preveč. Če ima eden partnerjev varen vzorec, ima par razmeroma malo sporov in kriz. Kadar sta oba anksiozna, so seveda jeza in prepiri pogosto na dnevnem redu, zato je njun odnos zelo naporen. Izzivi, ki jih v ljubezni postavljajo načini navezovanja, so le začetek zgodbe. Potem je tu še spolnost.

Socialni možgani ljubijo in skrbijo, sla pa potuje po nekaterih od najnižjih vej spodnje poti. Moški se med zaljubljenostjo poženejo po spodnji poti. Seveda tudi ženske križarijo po spodnji – vendar se vrnejo tudi na zgornjo. Moški iščejo spolni objekt, ženske pa uspešen objekt. Pri obeh spolih pa je na vrhu seznama prijaznost. Biologija ni vedno na strani sodobnega ideala zakona. Temeljna dilema romantične ljubezni izvira iz bistvene napetosti med možganskimi sistemi, ki so osnova za varen način navezovanja in tistimi, ki so osnova za skrb in spolnost.

Oksitocin, ki je kemični vir za skrb, prežema ženske možgane, bolj kot moške.

Ljubezenska zveza je odvisna od resonance, brez te zaupne povezanosti ostane zgolj poželenje. Preveč oklepajoči se partnerji znajo ponuditi varno osnovo, ne pa tudi varnega pristana. In obratno, izogibajoči se ljudje zlahka pustijo partnerja po njegovih poteh, ne zmorejo pa dati varne osnove in tako rekoč nikoli ne nudijo čustvene pomoči. Skrb lažje pokažemo, ko se čutimo gotovi, ko imamo trdno osnovo, ki omogoča, da empatijo občutimo, ne da bi nas poplavila.

Časovni razvoj odnosa lahko vodi tudi v socialne alergije. Te povzročijo močne odpore do partnerjevih navad. Podobno kot telesni alergen, ob prvem stiku te sicer ne povzročijo reakcije, z vsako nadaljnjo izpostavitvijo pa postaja občutljivost večja. Razdražljivost zaradi socialen alergije narašča z upadanjem odpornosti, ki jo omogoči idealiziranje v času prve zaljubljenosti.

Sistemi za navezovanje, skrb in poželenje so le trije od sedmih glavnih živčnih sistemov, ki poganjajo naše želje in dejanja. Dva od teh sta tudi sistema za raziskovanje in povezovanje.

Sama količina zankanja, ki ga par opravi vsak dan ali skozi leta, je najboljši barometer zdravja njunega zakona. Brezbrižnost (ko ti za partnerja ni mar ali se zanj celo ne zmeniš) je ena najhujših oblik krutosti v zakonu. John Gottman pravi, da je pri neporočenih parih je najpomembnejši pokazatelj trajnosti zveze to, koliko pozitivnih čustev si par deli, pri zakoncih to kako ravnata v prepiru in v poznejših letih dolgega zakona ponovno to, koliko pozitivnih čustev je med partnerjema. Razmerje pet proti ena, pri katerem je veliko več pozitivnih trenutkov kot negativnih, kaže, da ima par trdno čustveno podlago in čvrsto zvezo, ki bo dolgoročno najbrž obstala.

Ljubezen kot kaže vpliva na zdravstveno stanje. Odnosi delujejo v obe smeri: lahko nas bodisi obvarujejo pred boleznijo bodisi okrepijo pogubno delovanje staranja in bolezni.

Kortizol je hormon, ki se sprošča ob strahu. Če ga je preveč ima vpliv na amigdalo, ki poganja strah in hipokampus, ki napačno zaznava sprožilce za strah. Pri povezovanju stresa in zdravja so ključni biološki sistemi simpatično živčevje in os hipotalamus-hipofiza-skoraj nadledvične žleze.

Socialni odnosi v družbi

Odnos nadrejeni – podrejeni je še posebej nevaren, ko prihaja do napadov s strani nadrejenih in podrejeni ne more odreagirati in s tem samo potrjuje delovanje nadrejenega. Občutek nemoči stres še okrepi. Socialni možgani znajo ločiti med naključnim in namernim škodovanjem in se močneje odzovejo če zaznajo zlobnost. Čvrsto zdravje je deloma odvisno od tega, kako dobro zna zgornja pot obvladovati spodnjo.

Osamljenost ni odvisna le od števila povezav, temveč tudi od njihove kvalitete. Ženske dajejo pozitivnim odnosom večjo težo kot viru njihovega zadovoljstva in dobrega počutja. Moški pa so bolj nagnjeni k osebni rasti in neodvisnosti. Tu spet pride v igro hormon oksitocin. Ta sicer sorazmerno hitro upade, toda testni, pozitivni in dolgotrajni odnosi pomenijo stalen vir sproščanja oksitocina.

Institucije večinoma temeljijo na jaz-on pristopu. Če želimo vnesti več humanosti, potem je pot k bolj jaz-ti pristopu nujna. Zdravljenje ne pomeni le odpravljanje bolezni, zajema tudi pomoč osebi, da znova pridobi občutek telesne in čustvene celovitosti. Sočutje je preprosta človekova vez med tistim, ki trpi in tistim, ki pomaga zdravit. Motiv za povezovanje  z ljudmi, ki tako številne pritegne k medicini, kmalu izpodrine bolnišnična kultura, usmerjenost v biomedicino, tehnologijo in čim hitrejšo obravnavno pacientov.

Zmedenost je živčno stanje, pri katerem navali čustev ovirajo delovanje izvršnega središča. Kadar smo pod stresom pride do prenosa nadzora na spodnjo pot, ker je ta hitrejša in to daje prednost samodejnim navadam, saj se amigdala pri reševanju zanaša na refleksne reakcije. Razmišljajoči se možgani so prepočasni. Optimalna kognitivna učinkovitost je razmerje med stresom in količino dela, ki smo jo sposobni opraviti, ponavadi je v obliki obrnjenega U. Zdrava mera kortizola omogoča večjo učinkovitost. Vzburjenost mora sovpadati s sposobnostjo, da dosežemo maksimalno točko kognitivne učinkovitosti.

Hipokamus je področje, kjer poteka velika večina nevrogeneze, nastajanja novih nevronov in povezovanje z drugimi. Socialno okolje vpliva na število in usodo novo nastalih možganskih celic. Te potrebujejo mesec dni, da  dozorijo in še štiri mesece, da se docela povežejo z drugimi nevroni; v tem času okolje deloma določa končno obliko in delovanje celice.

Zrcalni nevroni so voditeljsko orodje, čustva s posebno močjo pretakajo od družbeno dominantne osebe na tiste, ki so to v manjši meri. Pri kakovostnih izmenjavah podrejeni čuti empatijo, podporo, pozornost in pozitivnost vodje. Pri nekakovostnih se čuti osamljenega in ogroženega. K sreči nismo odvisni samo od šefov. Sodelavci, delovna skupina, prijatelji v službi in celo sama organizacija lahko ustvarijo občutek varne osnove. Socialno inteligentno vodenje se začne s polno prisotnostjo in usklajenostjo. Ko se vodja vklopi, stopi v igro cela paleta socialne inteligence, od zaznavanja, kako ljudje čutijo in zakaj, do dovolj gladkih interakcij, da ljudi spravijo v pozitivno razpoloženje.

Veliko ljudi je v zaporu zaradi živčnega deficita v socialnih možganih, kot sta okrnjena empatija in nadzor impulzov.

Mi-oni je množina za jaz-ono dinamiko. Prepad, ki deli nas od njih, nastane z utišanjem empatije. Sovraštvo je rak, ki se prenaša z osebe na osebo, z ljudstva na ljudstvo pravi Elie Wiesel. Mi in oni se pojavlja tako kot sovraštvo kot stereotipi. Pettigrewova meni, da če želimo te delitve odpraviti delati na čustvenem približevanju. Verjame, da je gojenje negativnih čustev do neke skupine veliko močnejši napovedovalec sovražnega dejanja kot le stereotipi.

Kahneman meni, da bogati morda uživajo bolj kot revni, vendar morajo za enako stopnjo zadovoljstva imeti več užitka. Socialni odnosi bi lahko pomagali pri izboljševanju modernih institucij, ki težjo vedno bolj k jaz-ono odnosu. Kapitalizem naj bi bil najboljši sistem za razporejanje virov. Vendar pa mu primanjkuje sočutja. Za sočutni kapitalizem, v katerem imata prednost človeška beda in njeno odpravljanje, je nujna empatija. To je razlog za krepitev sposobnosti družbe za sočutje. Življenjska sila nastaja iz samega človeškega stika, zlasti iz ljubečih vezi.

You may also like
Zaupanje kot temelj prodajnega odnosa
Empatija in uglašenost – so idealni odnosi mogoči?

Leave a Reply